Double-click to start typing

Grimmove pravljice

Click here to edit subtitle

Trnuljčica (speča lepotica): kratka obnova z razlago

Trnuljčica, včasih imenovana tudi Speča lepotica je ena izmed tistih klasičnih pravljic, ki so doživele številne spremembe, dokler jim nista dokončne (vsaj tiste, ki jo trenutno pozna največ otrok) podobe dala ravno brata Grimm.

Kratka obnova Trnuljčice: kralj in kraljica po dolgotrajnem čakanju dobita hčer in priredita zabavo. toda v kraljestvu je trinajst vil, na dvoru pa le dvanajst zlatih krožnikov, zato najbolj zoprne med vilami ne povabijo. Ko vile (povabljene) deklico obdarujejo z različnimi krepostmi, se pojavi še nepovabljena vila, ki deklico obsodi na smrt. Ko bo dopolnila 15 let, se bo namreč s kolovratom zbodla v prst in umrla. No, ena vila svojega daila še ni izročila, zato prekletstvo lahko omili, ne more pa ga izničiti. Smrt se spremeni v stoletni spanec, ki bo zajel tudi vse dekličine bližnje.

Kralj poskuša prekletstvo preprečiti tako, da ukaže zažgati vse kolovrate, a se deklica vseeno zbode v prst. Vsi na dvoru utonejo v spanec, okolico pa prerase trnje. Po stotih letih se pojavi junak, ki deklico odreši s poljubom, podobno kot v Sneguljčici (vendar ne Grimmovi), prebudijo se vsi ostali in zabava se lahko začne.

Trnuljčica je ena tistih pravljic, ki sta jih Grimma najbolj predelala. Kar polovico sta je namreč odrezala! V starejših različicah na primer ni bilo vil, odrešitelj je bil poročen kralj, ki je varal soprogo tako dolgo, da mu je Trnuljčica rodila dvojčka, le-ta pa se je prebudila, ko ji je eden od otrok izsesal trsko, oz. vlakno iz prsta (spet podobnost s Sneguljčico, tokrat Grimmovo).

Perraultova različica je še bolj fantastična. Tu Trnuljčico osvaja princ, čigar mati je ljudožerka in ta nad sinovo nevesto (na dvor jo pripelje šele, ko že imata dva otroka) ni prav nič navdušena. Ukaže jo (in otroka) skuhati, posrežejo pa ji različne kose živali (da, spet podobnost s Sneguljčico).

Grimma izvenzakonskih odnosov in ljudožerstva nista odobravala, zato sta del pravljice po princeskinem prebujenju preprosto črtala. Sta pa dodala stotine juankov, ki so umirali v trnju (tudi njun dodatek). Da, Trnuljčica je vsekakor zgodba z bogato in krvavo zgodovino!

Oglejmo si torej zgodovino Trnuljčuice malce bolj podrobno.

Trnuljčica je ena tistih pravljic, ki gotovo ne izvirajo iz ljudskega izročila. Zgodba je spretno zasnovana, liki dodelani in kljub številnim variacijam zgodba sledi preverjeni formuli žanrskega pisanja, natančneje ljubezenskemu romanu. Za najstarejšo obliko Trnuljčice v Evropi tako velja del francoske zgodovinske novele v nadaljevanjih, ki jo literarni zgodovinarji uvrščajo med takoimenovane arturijanske romance.


Perceforest


Tako v 46. poglavju tretjega dela Perceforesta izvemo, da je Trojus, že od prej zaljubljen v Zelandino (a njune zaroke njen oče ni odobraval), ozvedel, da je Zelandina obolela za čurno boleznijo. Nenadma je namreč zaspala in nikakor je ne morejo prebuditi. Čeprav niti ne je, niti ne pije, je sicer videti v redu, le zbuditi je ne morejo. Oče jo je zaprl v visok stolp, v katerega je vodila skrivna pot, ki jo je poznal le on. Na vrhu stolpa, v sobici, kjer je spala Zelandina, pa je bilo okno, skozi katerega bi lahko vstopili bogovi, za katere je kralj, Zelandinin oče, verjel, da jo lahko ozdravijo.


Namesto bogov je Zelandino obiskal kar Trojus, saj ga je do okna in sobice s spečo lepotico ponesel kar veter. Tam se Zelandinin lepoti ni mogel upreti in po neuspešnem poskusu prebujanja je preprosto legel k njej. V naslednjih tednih in mesecih jo je nenehno obiskoval, kar je opazil tudi kralj, a si je spremembe v Zelandininem videzu in razmetano posteljo razlagal po svoje. Verjel je, da jo obiskuje sam Mars.


Morda omenimo še, zakaj je pravzaprav zaspala. Ob njenem rojstvu so bile na grad povabljene tudi tri boginje in en aizmed nih ni bila zadovoljna s svojim nožem. Zato je dojenčico preklela, da se bo zbodla z lanom in zaspala tako trdno, da je ne bo zbudil nihče več. A druga boginja je sklenila, da bo ukleti deklici pomagala po svojih naboljših močeh in prav ona je Trojusu poslal veter, da ga je ponesel k speči zaročenki.


Devet mesecev kasneje je Zelandina rodila in otrok je izsesal laneno vlakno, zaradi katerega je zaspala. Nadaljevanje ni smiselno, saj so prepoznavni elementi iz Trnuljčice očitno prisotni. Čeprav je bila Perceforest prvič natisnjena leta 1528, je bila napisana vsaj že sto let pred tem, igro so uprizarjali po ozmlju današnje Frqancije in severne Nemčije kar jo dela za najstarejšo prednico še danes priljubljene Trnuljčice.


Sonce, Luna in Talia


Ta različica Trnuljčice je samostojna zgodba in s tem uradno najstarejša oblika Trnuljčice v Evropi. Pravljica iz zbirke Pentameron Giambattiste Basileja se začne s prerokbo astrologov, ki napovejo, da novorojeni princesi veliko nevarnost predstavlja lan. Njen oče prepove v hišo prinašati lan, toda precej let kasneje Talia (tako je princesi ime) zagleda predico in jo prosi, če lahko sama navije laneno vlakno. Seveda se zbode in pade v globok spanec.


Njen oče jo namesti v sobo ene svojih hiš, ki jo sicer le redko uporablja, zato dekle tam lahko v miru spi. Vse dokler najo ne naleti princ, ki se je v bližini znašel na lovu. Tudi on se ni mogel upreti speči lepotici in legel je k njej ter nato v prihodnjih tednih zelo pogosto hodil na lov v bližino. Kot Zelandina zgoraj tudi Talia čez čas postane mamica, in sicer kar dvema otrokoma, deklici in dečku, med dojenjem pa je tudi njej izsesano laneno vlakno, zaradi katerega se je uresničila prerokba.


Ko se je čez čas princ spet prikazal, ga je pričakala že prava družinica. S Talio, Soncem in Luno (tako je bilo ime otrokoma) pa si ni mogel omisliti prave družine, sa je bil poročen že od prej. Tako je malo spal pri ženi in malo pri ljubici, dokler ni žena posumila zaradi njegovih pogostih odsotnosti in klicanja Talie, Sonca in Lune v spanju. Skuje kruto maščevanje - otroka naj kuhar zaklal in pripravil za obrok nezvestemu soprogu, za ljubico pa si je omislila smrt v ognju.


Toda kuhar je namesto z otroci raje postregel jagnjetino. Ko j kralj odjahal, je njegova razjarjena žena dala pripeljati še Talio , za katero so zakurili grmado. Talia si je izprosila toliko odloga, da odloži svoja dragocena oblačila in prinčeva žena je na to pristala. Talia se je seveda slačila ze.llo počasi, ob tem pa tako kričala, da jo je slišal njen ljubček, ki se je hitro vrnil, razkril ženino zaroto, olajšan izvedel, da je kuhar ni ubogal, dal sežgati ženo in končno srečno zaživel.


Zgodba o Trnuljčici je povsem jasna, o morali njenih junakov pa na tem mestu raje ne bi razpredali. Natisnjena je bila leta 1634.


Speča lepotica v gozdu


Tako je naslov Trnuljčice, kot jo je zapisal Charles Perrault. Kot izjemno načitan mož je bl zagotovo seznanjen tako s Perceforestom kot Soncem, Luno in Talio, uporabil pa je elemente obeh zgodb, ki jih je prikrojil po svoje.


Tu princesa nima imena, preklela jo je nepovabljena vila, za katero niso imeli primernega pribora (za drugih sedem pač), zbodla pa naj bi se s kolovratom. Deklici je napovedala smrt, a je zadnja od vil, ki ji še ni dala čaronega darila, prekletstvo omilila in smrt spremenila v stoletni spanec. Čeprav je kralj tudi tu prepovedal vse v zvezi s prejo, uresničenja kletve ni mogel preprečiti in vsi so zaspali (no, kralj in kraljica sicer ne, a to ni bistveno).


Čez sto let je v grad prispel princ, ki je slišal za legend o speči lepotici, jo prebudil (brez poljuba ali drugačnega dotika) in oba sta se zaljubila. Seveda je sledila poroka, splošno rajanje na gradu in kmalu sta se rodila otroka, a tudi ta princ je imel svojo skrivnost. Njegova mati je bila iz rodu ljudožerskih velikanov in princ svoje družine v strahu rred njenim apetitim ni upal pripeljati domov.


Ko je čez nekaj časa njegov oče umrl, je postal kralj in takrat se je počutil doovolj močnega, da na svoj dvor pripelje tudi ženo in otroka. Vendar je moral za dalj časa zapustiti grad in mati je sklenila odsotnost izkoristiti za pojedino. Tudi tu kuhar ni ubogal navodil, le da je stregel njej, ne princu kot v Basilejevi inačici. Tudi tu je zlobnica odkrila prevaro in sklenila družino svojega sina vreči v jamo polno strupenjač, a se je sin še pravočasno vrnil in v jami je končala ona.


Trnuljčica


Ta verzija, uvrščena v zbirko bratov Grimm, je danes najbolj znana, ima dvanajst (dobrih) vil in trinajsto, ki vrže kletev nad dojenčico. Tudi tu kralj ne more zaščititi dekleta pred kolovratom, le da skupaj z njo zaspi celoten dvor in se nato ob prihodu princa (tokrat mora skozi smrtonosno trnovo goščavo) skupaj s hčerjo veselijo še starši. Na tem mestu se pravljica Jakkoba in Wilhelma Grimma konča.


Brata sta dolgo oklevala z uvrstitvijo Trnujčice v svojo zbirko. Na območju Nemčije nista našla nobene verzije, tiste, ki sta jih poznala, so očitno izvirale predvsem iz Francije (ki je, mimogrede, v času njunega življenja okupirala velik del Nemčije), a sta s enato zaradi podobnosti z elementi iz mita o Brunhildi (ta je precej starejši od vseh štirih predstvljanih zgodb). Da ne bomo predolgi, kar prilagam povezavo z ustrezno razlago:


Mit o Brunhildi


Le nekaj povzetkov:


  • Brunhilda (in ne njeni starši), se zameri bogovom in je kaznovana tako, da mora spati, obkrožena z ognjenimi zublji (povezava s trnjem).
  • Reši jo lahko le junak, ki se lahko prebije skozi.
  • Čeprav jo reši, se stvari zapletejo, saj je v igri še ena ženska, njena mati in še en moški.
  • Tudi tu imamo dva otroka, ljubosumje, prevaro, zaroto in maščevanje.


Toliko na kratko o zgodovini Trnuljčice. Za resno raziskavo pa bi si lahko vzeli še kar nekaj tednov. Različic iz drugih delov sveta (na primer Devete kapitanove zgodbe, kjer imamo prav tako opravka s spanjem, lanom, spletkarsko čarovnico in usodno ljubeznijo, pripoved pa verjetno izvira iz 10. stoletja) nismo niti omenili.